Serija fotografij, naslovljena Prostori, je vsebinsko povezana z Dvorišči, oziroma je njihovo nadaljevanje. Stojan Kerbler tudi Prostore fotografira v formatu 6×6 in jih obroblja s črnim robom. Dokumentira notranjščine zgradb, ki ga vznemirijo s svojimi zgodbami ali je nanje čustveno navezan, ter ptujske ulice in trge, ki so lahko obljudeni ali pa tudi ne. Serija Prostori nastaja zadnjih nekaj let in še ni zaključena, geografsko pa je vezana na Ptuj in na Ptujsko Goro, Kerblerjev rojstni kraj. Posamezne fotografije so bile uvrščene na nekaj Kerblerjevih novejših razstav.

V ospredju fotografovega zanimanja je vprašanje prostorskih razmerij. Stojan Kerbler je fotograf, ki precizno dojema prostorsko globino. Prostor na svojih kompozicijah mojstrsko določi s premišljeno razporejenimi mejniki, ki povedejo opazovalčev pogled proti ozadju (Prazen prostor, 2010); redkeje se pogled zaustavi ob neprehodni zapori (Zid, 2011). Med najstarejšimi v seriji je fotografija Slovenskega trga na Ptuju (Turisti, 2008). Ospredje je drobno razčlenjeno z vzorcem cestnega tlaka, po sredini teče trak z živahno vodoravno vrsto figur, v zgornjem delu kvadratne kompozicije pa se nizajo stare mestne hiše, Orfejev spomenik in mestni stolp. Več fotografij je nastalo v notranjščinah. Dokumentarno vrednost ima posnetek s simboličnim naslovom Brez glave (2011), ki predstavlja torzo rimskega vojskovodje v lapidariju nekdanje dominikanske cerkve. Kerbler je fotografiral v eni od ptujskih šol, kjer nas presune ostrina oblik, in v osnovni šoli na Ptujski Gori, kjer sta službovala njegova starša in tudi stanovala v šoli. Stojan Kerbler se je rodil prav v učiteljskem stanovanju v osnovni šoli na Gori. Pogled v šolsko zbornico (Zbornica, 2010) razkrije značilen nered učiteljskega vsakdanjika na mizi in na oglasni deski. Na steni visita dve podobi: portret Franceta Prešerna in Kerblerjeva fotografija svinjske pastirice iz serije Haložanov (Deklica iz Haloz, 1972), za njen okvir pa sta zataknjeni še dve Kerblerjevi mali sličici iz serij Haložani in Dvorišča. Posebej poetična je fotografija šolskega stopnišča (Stopnice, 2010). Svetloba iz okna na podestu ožarja od številnih korakov zlizane robove stopnic. S pogledom se vzpenjamo proti svetlobi in jih preštevamo: petnajst jih je, kolikor je tudi klinov na Jakobovi lestvi iz Stare zaveze.