Dvorišča

Leta 2004 je Stojan Kerbler začel sistematično fotografirati ptujska dvorišča. K povsem novi motiviki ga je spodbudilo mentorsko delo na fotografski delavnici, ko je skušal mlade navdušiti, da bi s fotoaparatom dokumentirali prostore, kamor običajno zahajajo le stanovalci. Ker se mladi niso odzvali, se je dela lotil sam. Tako kot pri drugih motivih je Kerblerja tudi pri Dvoriščih pritegnilo spoznanje, da se bo podoba teh zaprtih prostorov kmalu bistveno spremenila. Nekdaj so v starih ptujskih zgradbah prebivali premožni meščani, pred desetletji pa so jih ob družbenih spremembah zamenjali materialno skromni stanovalci, ki so mogočna dvorišča prilagodili lastnim potrebam. Razdrapana pročelja, ob zidove stisnjene ute in najrazličnejša krama pričajo o stoletjih življenja na Ptuju, ki je mesto iz nekdaj bogatega trgovskega in upravnega središča spremenilo v provincialno zatišen kraj. Novi časi spet napovedujejo spremembe v strukturi mestnega prebivalstva in pričakovati je, da bodo tudi ptujska dvorišča kmalu dobila drugačno podobo. Stojan Kerbler je Dvorišča prvič predstavil javnosti ob svoji sedemdesetletnici leta 2008 v razstavišču ptujske knjižnice.

Nova motivika je zahtevala poseben pristop; Kerbler si je kupil dodatno opremo, da je lahko uporabil negative formata 6×6, ki ga je sicer uporabljal na začetku svojega ustvarjanja, a ga je kaj kmalu zamenjal za laica format. S kvadratnim formatom je v kompozicijah poudaril monumentalnost prizorišč. Tudi Dvorišča je upodabljal s širokokotnim objektivom in ohranjal črn rob, ki dokazuje, da v temnici ni posegal v kompozicijo. Fotografiral je v poznih jesenskih in zimskih mesecih, da arhitekture ni prekrivalo preobilno zelenje, in v oblačnih dneh, da je svetloba difuzna in da se je izognil močnim sencam.

Stojana Kerblerja poznavalci pogosto opisujejo kot kronista življenja v Halozah, ki je razvil nadvse topel odnos do ljudi, postavljenih pred njegov objektiv. V seriji Dvorišča zato na prvi pogled preseneti, da na prizorih ne najdemo ljudi, le tu in tam se daleč v ozadju prikaže drobna figura. Vendar je na prizoriščih najti številne sledi, ki so jih pustili nekdanji in sedanji prebivalci starih ptujskih hiš. Ptuj je mesto z veličastno preteklostjo, ki jo lahko razbiramo iz videza starih zgradb. Posebej mogočno je dvorišče na fotografiji Prešernova 27-3 (2008). Arkade na levi vodijo naš pogled v globino prostora, na pročelju, ki zapira kompozicijo in s katerega so se že zluščile zaplate ometa, pa prebiramo ostaline starejših gradbenih faz. Prehod na ulico je temna votlina široke veže, v njen svetli izhod pa se je ulovila silhueta mimoidočega. Kerbler pa za dvorišča ne šteje le prostorov za pročelji stavb v starem mestu; to so lahko tudi drugi zaprti urbani prostori, staro mestno pokopališče, park ter ulice in trgi.