Stojan Kerbler se je v Tovarni glinice in aluminija (danes Talum) zaposlil leta 1965 takoj po končanem študiju in ostal na delovnem mestu energetika vse do upokojitve (2000). Vsa leta je v tovarni tudi fotografiral in s fotografijami opremljal tovarniški časopis Aluminij. Dokumentiral je pomembne dogodke, portretiral sodelavce in se odzival na zanimive motive. Kerblerjeve tovarniške fotografije ne sestavljajo enovite serije. So dragocen dokument o velikem industrijskem kompleksu, mnoge med njimi presegajo dokumentarno sporočilo, razporejene kronološko pa odražajo Kerblerjev umetniški razvoj. Na razstavi 150 let fotografije na Slovenskem (1990) je bila tovarniška fotografija prepoznana kot pomemben del njegovega opusa; med šestimi Kerblerjevimi fotografijami je bil na ogled tudi Ritem (1967). Leta 1993 so v Talumu za potrebe protokolarnih daril izdali avtorsko mapo izbranih fotografij s prizori iz tovarne.

Kerblerja so v tovarni pritegnile dolge in zaprašene proizvodne hale, v katerih vladajo neugodni svetlobni pogoji. »Tovarna ni fotogenična,« je njegova izjava. Pri določanju kompozicije se je oprl prav na zadimljenost prizorišča (Srečanje, 1965; Elektroliza B, 1965). Med izstopajočimi fotografijami iz skupine je podoba Srečanja (1974), ena redkejših s pokončnim formatom. Kerbler je z okna svoje pisarne fotografiral delavce, kako po cesti, ki tovarniški kompleks deli na dve enaki polovici, odhajajo z dela. Portreti delavcev med delom in pri počitku iz sedemdesetih in osemdesetih let so vzporednice slovitih Haložanov. Svojevrstne so fotografije delavskih shodov ob posebnih dogodkih, kot je bila na primer smrt Josipa Broza Tita (Zbor, 1980). Zaposleni so se zbrali v strojni delavnici, ki jo je mojster posnel v pogledu od zgoraj navzdol. Del prizorišča, ki ga obkrožajo delavci, je ostal prazen, v to praznino pa grozeče visi ogromen kavelj z žerjava. Kerblerja so v okolju tovarne pritegnili tudi prizori, ki so ga motivno usmerjali v abstrakcijo (Omare, 1975; Okroglice, 2002). Okrog leta 2000 pa so se razmere v tovarni precej spremenile. Zaradi moderniziranih tehnoloških postopkov je v proizvodnih dvoranah vse manj delavcev, med njimi pa vse manj stalno zaposlenih domačinov. Tako so se spremenili tudi motivi na Kerblerjevih fotografijah, na katerih skorajda ne najdemo več ljudi. Kerbler, ki ima še vedno dovoljenje za fotografiranje znotraj tovarniškega kompleksa, se vse bolj posveča zunanjim prostorom in opuščenim objektom, kjer so nekdaj proizvajali glinico. Posebej pritegne kompozicija Posode (2002), ki jo odlikuje nadih poetičnega in nostalgičnega. S takšnimi kompozicijami je naznanjal serijo Dvorišča. V tovarni je nastal tudi eden redkih Kerblerjevih avtoportretov (Avtoportret, 1975). Fotografiral se je v ogledalu v umivalnici strojne delavnice. Fotografija je dvodelna; v spodnjem delu vidimo trojno pipo na steni, obrizgani z umazanijo, v zgornji polovici pa je zrcalo z umetnikovo podobo v samozavestni drži.