Serija fotografij z naslovom Koline je nastajala hkrati s Haložani. Fotografije zaradi nasilnih prizorov delujejo šokantno, zato si je avtor vzel več let za premislek, na kakšen način naj jih predstavi javnosti. Šele leta 1982 jih je sestavil v samostojno skupino in razstavil v galeriji Rotovž v Mariboru. Koline zaradi vsebinske tematike nikoli niso doživele priljubljenosti Haložanov, vendar jih večina poznavalcev Kerblerjeve fotografije vrednoti kot najtehtnejši segment njegovega opusa. Koline so bile v sedemdesetih letih običaj, ki se je tudi v odmaknjenih Halozah začel umikati sodobnejšemu načinu pripravljanja in hranjenja mesa. Vendar so v Halozah takrat še prevladovali stari običaji kolinjenja, domačini pa so Kerblerja, ki je bil njihov reden gost, radi vabili na dogodek, ki je predstavljal enega od najbolj težko pričakovanih vrhuncev v letnem ciklusu kmečkih opravil. Kerbler se je vabilom odzival s fotoaparatom.

Obredi kolinjenja se pričnejo v zgodnjih jutranjih urah, ko žival pripravijo na zakol, končajo pa se pozno zvečer, ko mesar izdela klobase, družina in sosedje pa se zberejo k obilnemu obedu. Razpoloženje iz začetnega svečanega prerašča v vedno bolj vedro in celo razposajeno. Kerblerja zadnji veseli del obredja ni več zanimal, sistematično pa je sledil vsem drugim opravilom. Koline so pretresljiva zgodba o starodavnem običaju, ki je stoletja zagotavljal eksistenco, hkrati pa Kerblerjeve fotografije pripovedujejo tudi o obrednem žrtvovanju. V primerjavi s Haložani je avtor zaradi posebnosti dogodkov nekoliko spremenil način fotografiranja. Osrednje osebe zdaj niso več Haložani, ki so zatopljeni v pomembna opravila; pozornost je osredotočena na žrtveno žival. Prizori se odvijajo na zaprtih prizoriščih, kjer širokokotni objektiv povzroča padajoče linije – dvorišča se poudarjeno zvračajo proti gledalcu, tja pa se tudi steka kri zaklane živali (Koline 26, 1979). Kadar je Kerbler fotografiral dogajanje v notranjščinah, se je moral prilagoditi šibkim svetlobnim pogojem, saj skozi majhna okna v haloške koče prodre le malo luči. Med fotografijami iz serije Koline največ publicitete in splošne pozornosti velja podobi z naslovom Koline (1977). V ospredju je na kozo položeno telo zaklane svinje, v zatemnjenem ozadju skromne izbe pa sta dve postelji. Na levi sta starca, prvega, ki leži, komaj zaznamo, drugi sključen sedi na robu postelje, dogajanje pa ga ne zanima. Na desni postelji se gnetejo otroci; radovedno in s strahom opazujejo, kaj bo storil mesar. Tenkočutno zastavljena kompozicija vodi gledalčevo oko, da sledi življenjskemu krogu, ki se sklene v telesu žrtvovane živali.