Haložani

Leta 1972 si je Stojan Kerbler kupil avtomobil in začel zahajati v Haloze. V seriji Portreti s ptujskih ulic je postave Haložanov s teleobjektivom razločil od njim tuje mestne okolice, medtem ko jih je v Halozah portretiral v domačem okolju. Teleobjektiv je zamenjal za širokokotnega, da je na široko zajel prizore in enakomerno izostril ospredje in ozadje. Na ptujskih ulicah Haložani niti niso vedeli za fotografa, v Halozah pa je Stojan Kerbler z njimi stkal dolgoletna prijateljstva. Portretiranci so se radi in zaupljivo postavljali pred objektiv, fotograf pa jih je skoraj dosledno postavljal v sredino kompozicije. V seriji Haložani se izkazuje Kerblerjev pretanjen smisel za prostorsko globino; gledalca po prizorišču vodijo skrbno razpostavljeni prostorska odrivala in mejniki. Prva samostojna razstava Haložanov je bila leta 1974 v razstavišču ptujskega muzeja, vendar so fotografije nastajale še vse do konca sedemdesetih let. Za serijo Haložani je Stojan Kerbler prejel nagrado Prešernovega sklada (1979); sledila je razstava v Cankarjevem domu v Ljubljani (1982), ki je vzbudila veliko pozornost tudi zaradi v slovenskem prostoru dotlej malo znane motivike.

Haložani so svojstvena topografija življenja v Halozah v času, ko je tudi v ta odročni svet že začel prodirati ritem sodobnega sveta. Med fotografijami iz serije je še posebej priljubljena podoba male svinjske pastirice (Deklica iz Haloz, 1972), ki še ne vsebuje vseh tipičnih značilnosti serije, prevzame pa s poetičnim nagovorom in pravljično simboliko. Bolj značilne za serijo so podobe Haložanov, ki jih je fotograf ujel pri delu v vinogradih, na blatnih poteh ali pred romarskimi cerkvami. V sedemdesetih letih so trto v Halozah še opirali na kole, ki na kompozicijah delujejo s poudarjeno ostrino – ženske in otroci so ujeti v gost raster nekoliko skrivenčenih navpičnic in v hlad zgodnje pomladi, ko se v vinogradih pričnejo prva opravila (Metka, 1974). Nadih sakralnega je pogosta vsebinska sestavina Kerblerjevih fotografij: pogrinjek na kompoziciji Pred južino (1978) pritegne s prerezanim hlebcem in steklenico vina, ki jo bo gospodinja vsak čas postavila na prt. Kerblerjevi Haložani so večkrat postavljeni v zaprto pokrajino, kjer ne uzremo obzorja (Fant, 1975). O brezizhodnosti priča tudi neobičajna sestava upodobljencev, saj prevladujejo starci in otroci; v sedemdesetih so mladi iskali zaslužek po svetu, doma pa so ostajali stari starši in otroci (Družina, 1973). Stojan Kerbler pa je v Halozah fotografiral tudi praznike. Haložani romajo na Ptujsko Goro, k Mariji Trošt nad Žetalah in k Svetemu Avguštinu na meji s Hrvaško. Zdenka (1973) očara s premišljeno trikotniško kompozicijo, s tradicionalnimi oblačili romark in pegastim obrazom deklice. Podobno se je pri Mariji Trošt neposredno pred objektiv postavil možakar s klobukom; za njim se dviga cerkveni zvonik, širokokotni objektiv pa je še poudaril padajoče linije griča (Haložan, 1973).